| |
 Davčne oaze (off shore področja) so države, ki za dohodke, dobičke in premoženje ne zaračunavajo davkov ali pa je njihova davčna stopnja bistveno nižja kot v večini drugih držav.
Države s privilegiranim davčnim statusom predstavljajo davčno konkurenco tradicionalnim državam, ki ne morejo obstajati brez pobiranja davkov. Prav zaradi njih so le-te pod nenehnim pritiskom zniževanja davkov, predvsem na kapital, saj ta najlažje pobegne v davčno prijaznejšo državo.
Najbolj znane davčne oaze so na Karibih, v nekaterih zveznih državah ZDA in na bližnjem vzhodu. Med najbolj znanimi v Evropi so Gibraltar, Malta, nekateri kantoni v Švici, Nizozemska, Luksemburg, Liechtenstein, Monako, Ciper, otok Man (GB) in kanalska otoka Jersey in Guernsey.
31 davčnih oaz sodeluje pri izmenjavi podatkov o finančnih transakcijah z OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development; Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj). Nekaj držav pa z OECD kljub pritiskom še vedno ne sodeluje; to so Andora, Liechtenstein, Liberija, Monako, Maršalovi otoki, Nauru in Vanuatu.
Davčnim oazam je skupno, da imajo:
- ugodnejšo davčno zakonodajo,
- zelo malo ali nič restrikcij glede državljanstva članov off shore družb,
- poenostavljeno upravljanje podjetij,
- visoko stopnjo tajnosti podatkov o bančnih računih in visoko stopnjo zaščite premoženja.
Med seboj se oaze razlikujejo po vrstah poslov, za katere se uporabljajo. Tako so nekatere bolj priljubljene pri podjetjih, druge so bolj privlačne za fizične osebe.
Vsakdo si lahko želi, da bi plačeval manj davkov in imel s tem večji dobiček, kljub temu pa mora biti vstop v oazo premišljen. Vsaka davčna oaza namreč ni primerna za vsakogar, zato je najprej treba opraviti poglobljeno raziskavo, kaj želite ter kje in kako lahko to storite, ne da bi kršili domače zakone.
|
|
